SIJAJ, SIJAJ SONČECE

     Le kdo ne pozna te lepe slovenske ljudske pesmi? Da je sonce vir življenja na Zemlji, so vedeli že starodavni narodi, ki so skrbno spremljali njegovo gibanje in mu posvečali veličastne stavbe. V naših glavah je kljub temu postal sovražnik, pred katerim se skrivamo tako poleti kot pozimi. So sončni žarki, ki življenje na planetu ohranjajo že vse od njegovega obstoja, res tako nevarni, da se jih moramo izogibati za vsako ceno? Tako nove kot stare znanstvene raziskave razkrivajo to, na kar smo začeli pozabljati: da je primanjkljaj sončnih žarkov v enaki meri škodljiv za naše duševno in telesno zdravje kot njihov presežek.

 

SONCE IN ZDRAVJE

     Nobenega dvoma ni, da je sonce zdravo. Ultravijoličasti žarki pospešujejo dihanje, krvni obtok, presnovo in delovanje žlez. Sončna svetloba je še posebno pomembna za nastajanje vitamina D, s pomočjo katerega lahko telo koristi kalcij v hrani in ga potrebuje za krepitev mišic in kosti. Sonce prek hormonskih žlez deluje tudi na dušo: sprošča, vzbuja dobro razpoloženje in veselje do ljubezni.

     Če pa je izpostavljenosti soncu preveč, se organizem brani. Vsem opozorilom navkljub nas hrepenenje po soncu in toploti ter zagoreli polti vedno znova zapelje, da se žarkom nastavljamo predolgo. To, da koža porjavi, je pravzaprav njena obrambna reakcija. Kožni pigment melanin obda jedro kožnih celic, da bi jih zavaroval pred ultravijoličnimi žarki. Tudi znoj, ki ga koža v vročini izloča odbija sončne žarke. Kljub vsem kožnim obrambnim mehanizmom lahko človek prenese le določeno količino sončnih žarkov. Sonce je preprosto preveč zgoščena energija.

     Če boste čas sončenja odmerjali pametno in kožo zaščitili s kremo za sončenje, boste porjaveli nekoliko bolj počasi, izognili pa se boste skrajno neprijetnim sončnim opeklinam.

     Dokazano je, da sončni žarki pri preveliki izpostavljenosti koži ne denejo dobro, ker za zmeraj poškodujejo globlje kožne celice in pospešujejo staranje kože. Premočno sončenje je poleg drugih vzrokov tudi eden poglavitnih dejavnikov, ki povzročajo kožnega raka.

     Znani so pa pozitivni učinki vitamina D. Vemo, da vpliva na kalcifikacijo kosti in metabolizem kalcija. Pod vplivom svetlobe pa se samo en delček vitamina D na koži metabolizira v tako obliko, ki je nujno potrebna za organizem. Raziskave kažejo, da če se poleti le za 15 minut dnevno odpravimo na sprehod in tako izpostavljamo soncu, je to že dovolj za metabolizem vitamina D, ki je potreben za normalno delovanje našega telesa. Torej zdravega namenskega sončenja ni, pravijo dermatologi. Zavedati se moramo, da namerno sončenje (ležanje na plaži z namenom čim bolj porjaveti) ni enako aktivnemu življenju v naravi v sončnih dneh. Slednje je v smislu zdravega obnašanja na soncu zagotovo pomembno za naše zdravje.

     Moramo biti v naravi in športno aktivni. Naša koža se je v milijonih let razvoja tako pripravila, da je že do neke mere pripravljena sprejeti zmerno količino sončnih žarkov, ki jih prenesemo brez hujših posledic. Problem je v tem, da ljudje v času življenja dobimo bistveno prevelik odmerek UV-žarkov. Za slednje vemo, da so škodljivi. Ne smemo pozabiti, da smo pod vplivom UV‑žarkov leta in leta. Včasih prekomerno tudi zaradi poklica, ki ga opravljamo ure in ure na soncu (delo na polju, na morju, v gradbeništvu… ).

     Vsakič, ko UV-žarki priletijo na našo kožo, na njej naredijo neznatno ali večjo poškodbo. Ti učinki se potem seštevajo. Poškodba pa se odrazi v nepravilnem delovanju celic. UV-žarki namreč pridejo v celico in poškodujejo nukleinske kisline, DNK in druge encime ter povzročijo proste radikale. Razlika med sončno opeklino in tem, ko naša koža le porjavi, je samo kvantitativna.

     Če je poškodba na koži majhna, je s prostim očesom ne moremo zaznati.  Običajno šele čez dan ali dva vidimo obrambno reakcijo, ki se kaže s tvorbo pigmenta. Porjavimo. Če pa dobimo preveliko dozo UV-žarkov in je poškodba celic tako velika, da dobimo vnetje na koži, vidimo to kot rdečino, ki jo laično imenujemo sončna opeklina, strokovno pa dermatitis solaris. Če je bila doza sončnih žarkov tako velika, da je prišlo celo do smrti celic, to na koži vidimo kot mehurje, luščenje in kot hujšo obliko sončne opekline. Poškodbe so torej odvisne od odmerka UV-žarkov.

     Sončne opekline počasi pripeljejo do staranja kože in sprememb na koži, ki vodijo tudi do kožnega raka. Poznamo več kot 30 tipov kožnih rakov, vsi pa niso povezani s soncem. Vemo, da je za določene vrste kožnega raka pomembno predvsem dolgoletno stalno izpostavljanje sončnim žarkom.  Predvsem melanom, najhujša oblika kožnega raka, je tista, ki je povezana s t. i. brutalnim sončenjem.  Še posebej, če smo to dozo sonca, predvsem opekline, dobili v zgodnjem otroštvu, nekje do 18. leta.

 

KAJ STORITI?

     Vsi, ki se zavedajo nevarnosti sončnih žarkov, uporabljajo kreme za zaščito pred soncem, kadar gredo na morje ali v gore, vendar so pa kreme šele na tretjem mestu zaščite.

     Prvo  je obnašanje, kar pomeni, da se po nepotrebnem ne izpostavljamo soncu, ne sončimo se, ko je sonce najmočnejše in nikakor ne hodimo v solarije. Drugo so dobra zaščitna oblačila, pokrivala in očala. Novejše raziskave so pokazale, da je predvsem zaščita z oblačili tista, ki zmanjšuje pojavnost melanoma. Najboljša zaščita so oblačila z UV zaščitnim faktorjem, ki so v Avstraliji, ZDA in še marsikje drugje že skorajda zdravstvena zapoved. Sicer pa mnoga oblačila ne nudijo popolne zaščite pred soncem, predvsem lahkotna in prosojna poletna oblačila ne. Malo boljšo zaščito nudijo temna oblačila in bolj gosto tkana oblačila. Na tretjem mestu so pripravki za zaščito pred soncem. Nanašati jih moramo predvsem na mesta, ki jih drugače ne moremo zaščititi. To so na primer obraz, vrat, dekolte, hrbtišča rok ter vsa izpostavljena mestih, ko se poleti zunaj gibamo v kratkih hlačah in majicah brez rokavov.

Naj bo sonce naš prijatelj, ne sovražnik!

Branka Švajger, dr. med.